Hard Drive

Prav zelo vesel sem bil, ko je na moje duri zopet potrkal odličen prijatelj Ingvar Rustik Demoenngott Dak Lujleppoopp. Po toplem prijateljskem objemu, sva se kaj hitro posedla pred kamin, globoko počastila lepoto lipovih drv, ki so nama prav kmalu postregla s prijetno toploto ter nežnim vonjem. Vstal sem, iz omare z vajenim gibom izbezal steklenico krepkega in iz pečice potegnil dehtečo pečenko. Bil je pravi čas za vrhunsko uživanje v odlični družbi in visoki besedi.

Ta je, zunanjem sneženju v vzgled, kaj kmalu nanesla na zimske športe in tako sva si vehemetno odprla barvno okno v svet. S svojim značilnim rdečelično zadovoljnim obrazom je le pokimal, ko sva prečkala nacionalni program in tam, lej ga zlomka, moški smuk. Ker noben od naju ni več najmlajši, se s športom zadnje časa oba kaj rada ukvarjava bolj televizisko in se tako ponovno vživljava v adrenalinske trenutke iz mlajših let. No, saj seveda oba še kaj rada stopiva na smuči, sedeva na kuclbajk, odpeljeva kakšen zimski amaterski rally in še kaj podobnega bi se seveda lahko našlo, ampak ekstreme pa od svojih poznih dvajsetih naprej, z velikim veseljem, raje prepuščava drugim. In tako sva se, spet z veseljem, odločila za ogled kraljevske smučarske discipline. In spet, prav uživala sva v izjemni drznosti in tehniki na smučeh. Kaj kmalu sva se popolnoma vživela in navijala za čisto vse, kar roko na srce, ni vrlina, katero bi prav pogosto privlekla na dan. No, in tako gledava in gledava, in lej ga zlomka, Bodi Mlinar, ki je obema, kot karizmatični cepljenec, seveda precej pri srcu, je žal nekoliko preveč konkretno pokakal straniščno školjko. Res je, športna sreča v obliki nekaj nenadne megle mu, žal, ni bila naklonjena in prisotnost bolečin tudi ne. Ah, bo že bolje. Saj je dec, bo že preživel. Prav tako se je nadaljevalo tudi z Axlom in še kakšnim, ampak enostavno tako pač je; kar ve vsak, ki se je kdaj resneje ukvarjal s športom. Enkrat tja, enkrat v minus tja, drugič pač nikamor. Pa se zgodi. Naši za trenutek preklopijo na hokej z vzhajajočim soncem, ampak midva bi smuk. S pritiskom na tipko, se preseliva na Evropski šport in takoj zasledim mega strokovno blebetanje (ha, ha, tile Angležki razglasijo splošno nevarnost zarote proti državi, ko se tal dotakne prvih 16 vsemu življu pretečih snežink, sledita ultra kaos & panika ter množične migracije v Španijo) britonskega komentatorja nekaj o tem, da so se naši severni mejaki pritožili, da je vodstvo tekme pač definitivno v kurcu in da gre pa zdaj njihov šampinjon Valčijev Mihec še enkrat gor, ker tako plebejsko pa on že ne more smučati. Kar v razumljivem prevodu pomeni da mu babica ne bo več spekla štrudlja, tetka ne bo več dajala žepnine, ljuba mu ne bo dala več prav ničesar, tudi tistega ne, kar bi bilo drugače zastonj, oče se ga bo odrekel in hudobno ozmerjal s Slovencem, bog ne daj s Hrvatom, ipd … Wtf!?! Z Ingvarjem sva se le spogledala in nejeverno odkimala. Pač, Valči ni dec z veliko začetnico in to je še enkrat dejstvo, da imamo v naši deželici tako severno, kot tudi južno od meja v prav tako obe smeri, za sosede globalno pač navadne pičkice, kar so oboji, žal, že čisto prevečkrat dokazali. Žal (še enkrat, da), bolje bo morda drugič. Ker generalno ne prenesejo poraza. In zaradi tega goljufajo. Ker ne morejo verjeti, da se to lahko zgodi celo njim. Valči je pač smučal tako kot je. In je nagravžno usrano izsiljeno smučal še enkrat, v najboljših možnih pogojih, in česa bistvenega sploh ni popravil. Pa tak šampion, bi rekle njega tetke. Holcerjem se godi Krivica! Nujno v naaapppaaaaad nad zlobne in krivične Vseostalenasveturazennas, ki nas hočejo zatreti, izbrisati ter zasesti našo holcenladnd, švarcnpeter, hajdrhomobordel, ibrmenšrepublik! A vendarle, ha, ha in še enkrat ha … Pokadili so ga in to z drekom namazano cigaro. Pa še čisto prav jim je. Globoko upam, da se jim bo kakšen ne pretirano indoktriniran holcerski novinarček v pisani besedi pošteno nasmejal ob tej burki (prav tako upam, da se bo enako zgodilo našim hokejistom po današnji tekmi z Orientalci; sramota!). Vseeno pa, bravo Mlekar, daleč najprepričjivejši od saških balkancev. Po pravici povedano, Valčiju sem od razočaranosti ter besa nad njegovo umazanijo in holcersko samovšečnostjo prav privoščil, da bi se v vsej svoji aroganci ter jokcavosti kompletno raztreščil po progi in bi tako imel vsaj konkreten razlog za hlipanje. Ker zame to pač ni športnik. Mmmaaaammiii, mmmmaaaammii, pomagi, tle me me hočejo zajebaaaattt, jok, jok, jok, smrk,smrk, smrk … Seveda je bil Valči edini pusi, ki se je zaradi svoje id-jokice stokice pritožil organizatorjem. Pač, holcerji, jebiga. Te zakompleksance rešujejo le njihovi novci, katere so si hinavsko prigrabili v vseh letih po vojni, vključno z našo zemljo. Ampak tako pač je; eni so na svetu očitno le zato, da se jim dela krivica. In prav tako kot njim, se ta zlobna teta konstantno prikazuje tudi južnim od naše meje. Revčki so, res … Notredamski zvonar ima brata in ta, žal, še vedno onečaščuje smučišča, in tudi temu ponavadi nič ni prav. Mamine maze, tu ni kaj. Na njih pa včasih, sicer v (zahvaljenbodibog) precej blažji obliki, spominja tudi naša Maze, ampak že to zna biti za naš slovenceljski dober okus včasih kar krepko čez mejo. Arrrgghhhh … Ampak tako pač je.

Enkrat je kriv organizator, drugič material, tretjič je šahovskega zvonarja zajebal bog, četrtič mercedes, petič santa kadaver, ampak v sami osnovi je brata notrdamca zajebalo že dejstvo, da se rodil v deželi iz katere, ne glede na njihovo zastavo, še zdaj ni nobenega uspešnega šahista. Razen, če res tako radi uničujejo sami sebe, kar pa se zdi, da jim zelo dobro uspeva. V bistvu celo najboljše. Mene in Ingvarja pa koncu koncev zanje, če uporabim njih intelektualno izrazoslovje, bolj ali manj “zaboli K”.

Ingvar se je vsemu le gromko smejal ter me spravil v precej boljše razpoloženje. In poleg tega porabil celih deset minut, da mi je v huronskem smehu jecljaje uspel zaželeti vse najboljše z Ikeo na slovenskem, to pa bo tako na tem ljubem svetu še en razlog manj, da tem ubermensch idiotom odnesemo kaj svojega težko prisluženega denarja. Ampak, vsaj veliki ljubljenec našega naroda se je z ljudskim vozom razbil do finala. Kar je bila zame dvojna zmaga. Menda bo sedaj kaj več miru, čeprav rahlo dvomim, glede na njih bolno deželno indoktrinacijo. Častna Kasparova, tile sux.

Mislim, da je resnično že skrajni čas, da se z Ingvarjem za nekaj časa odpraviva v hišico na njegovem fjordu in tako počakam, da se končno počasi izkaže, kdo je na evropskem območju največji balkanec & idiot, jaz pa bom ta čas več kot koristno preživel s svojima preljubima severnima medvedoma Odinom ter Thorom, ki me, kot pravi Ingvar, že nestrpno pričakujeta.

Hrček je bil obupno nerazpoložen že zjutraj.

Jutro hrčka gostom vedno udejani nemir.

Po vsakodnevnem nočnem nabijanju v prazno je vedno utrujen.

Krava je dala hrčku še eno priložnost.

Bik je podal njegovi materi skodelico sojinega mleka.

Danny je napovedal težke sanje.

Siniša je najebal zaradi pokvarjene ameriške pite.

Ivica je originalni penisssss po 400 km dolgem joggingu zaradi gangrene izgubil na travniku.

Northerinne sux.

Hrček se je švedom hvalil z bogatimi brki.

Mati ga je okarala zaradi nečimrnosti.

Ivica že ima nadomestnega.

Stjepan je za učenje slovenšćčine zmogel sedem molitev.

Obupal je v drugi sekundi.

Islamdija je ujela sonce.

Rimski je definitivno blazen kreten.

Verski je vključno s sp kul.

Ko je mati ugledala hrčka, mu je polomila vse kosti.

Po tem, ko mu je polomila vse kosti, ga je vrgla v smetnjak.

Med padanjem v globino, mu je odgriznila še brke.

Počuti se bolje.

Nazadnje, ko sem še naivno gledal okoli sebe, je bila naša ulica zanimiva. Nikoli ni bila posebno lepa, bila pa je nekaj posebnega. Bila je ulica, kjer so med vsemi meni zelo neprijetnimi real-socialističnimi spomeniki še vedno stale hiške. Luštne in malo manj luštne hiške. Ampak vseeno hiške. Ker v bloku nikoli nisem zdržal več kot dve uri, je bila možnost, da bi postal kriminalec, s tem ustrezno manjša. Sploh glede na okolico. In sem vesel. Ker bi moral potem najverjetneje za zapahe. In ne bi bil prvi. To pa mi ni ravno najbolj dišalo. Bolj mi je dišal domač travnik. Sicer med nedišečimi stolpnicami in nekoliko manjšimi bloki, pa vendarle. Travnik. In stara, dobra češplja se je bohotila v kar treh izvedbah. Ah, misli odtavajo v sladkobne vonjave precej majhnega, a samo našega prostora za hišo. In na ulico. In bolj ali manj v mir, ker je policija takrat še tolkla. Veliki šiškarji, da … Spominjam se dni, ko so nam starejši “člani” veselo prodajali vsaj petdesetkrat prenapihnjene zgodbe o njihovih pretepaških in podobnih silnih podvigih. No, kakšnega so angelčki vseeno sprejeli medse za kakšno leto ali pet.

Danes je dvajset let kasneje. Bloki so še vedno isti. Češpelj ni več, ker je hiša daljša in modernejša. Pa prav fino je. Imamo velik oreh, ki me vedno ljubeznivo pozdravi, kadar se v spalnici zazrem skozi okno. In v bistvu vdano zakriva pogled na grde ultra socialistične stvaritve. Pa vendar le ni tako hudo, saj imamo srečo. Ljudje so prijazni in spoštljivi. Z izjemo ne ravno vljudnih obiskovalcev pritličnega lokala, ki si vzamejo pravico do razgrajanja, kadar se jim pač zazdi. In še glasnejšega, v sunkovitih krikih integriranega opominjanja okolice, da bi pa to ja morala biti … c,c,c,c. No, navkljub dejstvu, da so naši možje in dame postave, kadar postane prevroče, bolj skrčeni lulčki kot ne, se vseeno le prikažejo in strasti malce pomirijo. Za vsaj naslednjih 5 minut. No, ampak tako pač je. Sploh s temi. Oreh pa ima vsako leto veliko kučmo in to mi je všeč. Pikniki so bolj sproščeni, sosedje pa krasni. Krasni sosedje pa smo tudi mi.

Jutri bo piknik, oreh bo še vedno tam. Jutri bo spet naš zaveznik. Krije.

Danes zaveznik ni omet. Celovška je spet kompletno zabasana. Danes ne uživam tako zelo, kot navadno v dežju, danes je toča. In vreme ne ve, kaj bi samo s seboj. Nasmejal me je nov slogan »I feel omet«. Všečno.

Začenjajo se olimpijske igre. Hmmmm. Nekaj gnilega na vzhodu. Ni mi všeč. OI in Ivan Zidar, na prvi voh praktično enako smrdljivo.

Oreh danes ne trpi. Pa se mi je kar malo smilil, predvsem zaradi dolgega udrihanja. Nekaj je jasno, narava nam ne bo prizanesla. Če že tisti zgoraj svoje delo opravlja nerazumljivo, mislim da je dejanje vsemogočne matere precej jasno sporočilo.

Oreh se nasmiha. Upam, da ne zadnjič.

Zajček je pritekel do medvedka in mu izmaknil pravljico.

Zajčka je krava prejšnji večer opetnajstila za tri vstopnice.

Zajčku bo jutri kolega podaril sintetičen pulover.

Zajček se z našim direktorjem ne razume prav dobro.

Zajčku sendvič ni bil po volji.

Zajčka so predlagali za logo.

Z zajčkom ni šale.

Zajčku gredo, zanimivo, vsak šesti dan v mesecu na živce enake stvari kot meni.

Zajček ima rad hladno pivo.

Zajček si o nogometu misli svoje.

Zajček ne mara hrčkov in bi kakšnemu najraje pregriznil vrat.

Zajček ima samo edini vzdevek zoo69.

Zajček vedno poje n+1 korenja več kot Chuck.

Zajček ne jebe 6%.

In končno se je bilo zgodilo. Odločitev, da se zapeljeva čez štiri ex-Juga republike je bila iznenada zapečatena in ostal je še največji, skorajda nerešljiv problem: ali z volvom ali mazdinim malim roadsterjem; mali rdeči “kinder surprise” je potegnil daljšo slamico in tako se je na predvečer že lahko začel pridno ogrevati za nekoliko daljše potovanje. Seveda je bog hitro poskrbel za tistega mene, ki je po definiciji šolski primer kampanjskega organizatorja in, glej ga zlomka, na skorajšnji prevečer odhoda, ko je bilo potrebno urediti še toliko stvari, računalnik javi “operating system not found”, analogno pa je nabrekli disk spuščal zelo sumljive, škrtajoče zvoke, ki navadno povedo le eno. Tisto najhujše. In ker je ta, že prej omenjeni kampanjec, sicer tako zelo ubrisan na “spedenane” računalnike (varnostnih kopij pa seveda ne naredi, čeprav je na ekstercu dvakrat toliko prostora), pač takšen bebec, je šlo po gljivice še marsikaj zelo uporabno-potrebnega. Ampak nič ne de. Včasih smo se znašli brez vseh e-pripomočkov, danes pa brez navigacije komaj najdem le pisarno, ki je cca 500 m oddaljena od naše kočice. No, malo nervoze pa vseeno…

Če sem čisto iskren, sploh nisem vedel, kaj naj pričakujem, saj me na tistih koncih (z nekaj izjemami) ni bilo že skoraj 20 let, od takrat, ko so nas Oča še kaj radi popeljali po takratni domovini. Ne da tisto bivšo domovino količkaj pogrešam, zanimalo me je le, kako hudirja je videti sedaj, po vseh krvavih prizadevanjih za vrnitev v kameno dobo. Pač, vsakemu svoje.

“Digni guzicu” je bil napovedan za ob cca 5h zjutraj; seveda grem takrat z lahkoto spat, vsati pa definitivno ne morem in še vedno živim v prepričanju, da je najpogostejša življenska oblika ob tej uri le kakšen vampir ali pa morda zablodeli žurer, ki v lepi sinusoidi iz metra v meter znatno širi krivuljo in posledično podaljšuje pot do doma.

No, ko sem končno uspel odpreti oči, se je ponovno pojavilo že prej omenjeno opozorilo “operating system not found”, vendar tokrat v moje osebnem hardware-u, to pa je bilo seveda povsem dovolj za pričetek pregovornega jutranjega renčanja. Pa sva vseeno odrinila.

In tako brm, brm, brm, po znanih slovenskih poteh, že pri NM pa se mi je začelo dozdevati, da bo tole morda še nekoliko trajalo. Končno se zgodi Krško in prva kavica. In zgruntava, da bi mogoče ne bilo slabo, če bi dala na avto še nalepko, a se je, čistunu kot sem jaz, zamisel že v sami osnovi zdela ultra bogokletna. “Pa ne morš na tok lep auto napopat neki tok nagravžnga…”. No pa sva vseeno, z dobro mero načrtne šlamparije pri lepljenju, da bo šlo pač lažje dol (vse pohvale izdelovalcu, odstranila se je kot bi bila maslena, hvalaaaa!) in ultra autocad natančnosti na področju simetrije, odvzela preljubim Rvaškim organom vsaj en razlog za morebitno podjebavanje. Meje se niti ne spomnim, šlo je kar gladko, razen klasičnih vprašanj. No, govedine, mleka in zaseke definitivno nisva imela s seboj, ampak iz principa pa jim, vsaj na poti južno, nisva pustila niti centa, odštevši bogokletno drage cestnine; če se prav spomnim, so naju na rvaškem ter v cccc enakovredno skupno obrali za cca 50€. In ko bo še kdaj kdo od bivše braće tulil, kakšne pizde smo Slovenci zaradi vinjet ipd, naj se, prosim, kar sam dvakrat po gobcu, ker si zasluži. Oderuštvo brez primere. Ceste v kurcu do srbske meje, narej pa še huje. Plakati s slogani v smislu, kako lepo je bti rvat ko igra rvaška reprezentanca so naju spremljali do srbske meje, vedno prisoten pa je bil občutek nezaželenosti, ki se je vlekel tja in nazaj. Pa ok, saj jih lahko razumem.

Po in ob avtocesti bolj brezveze kot ne, še najbolj me je srbelo, da bi zavil v Bosno, ko se je za to ponudila priložnost. A sva šla vseeno kar lepo naprej, saj sva morala še isti dan priti do kosovske meje. Pa saj Rvaško v svoji precejšnji brezveznosti kar dobro poznamo in zanimivejši del, seveda glede naravnih lepot pride šele na poti nazaj, po jadranski magistrali.

Srbska meja. Stojadini, jugoti…zakon, hehe, malo nostalgije; kako srečen sem, da so ti časi mimo, kakšna muka je bila to, vsaj zame in na dan privrejo spomini na bedo od lajfa, od mojega rojstnega 76 do 91, ko smo šli na svoje. Srbi kot Srbi, nič novega, gremo čez, saj se jim ni dalo komplicirati. Ko se je “šef sale” zazrl v tablice se mi je za trenutek zazdelo, da nekaj okleva, vendar se mu očitno prav več ni dalo, saj v prtljažnik komaj spraviš plato pira (morda tudi 10kg heroina, vendar pa bi moral biti za ta podvig ali res bebec ali pa blazno arogantno drzen poba). Bum, cestnina čez 20 m. Nisva imela ne njihovega denarja, ne pojma koliko to stane. Hvalabogu za samo listek, plačaš pa na izvozu. Cesta pa katastrofa od katastrofe; v življenju si ne bi mislil, da je kje na svetu avtocesta s tako raztreščeno površino, groza. In sva se “trljala” po ac, neke blazne živahnosti pa ni bilo. Okolica borna in neurejena, ljudje pa so se mi zdeli precej apatični. Je pa zanimivo, da imajo samo na ac od rvaške meje do konca ac pri Leskovcu, bencinske črpalke na cca 5 km. Tudi tega še nisem videl nikjer.

Blazno zanivo se mi je zdelo, da mi nihče ni znal povedati, koliko znaša cestnina za celotno srbsko avtocesto, tudi približno ne. Hmmm. Pa gremo v menjavo cca 25€ in si misliš, saj bo zadosti, ker je bilo tudi na Rvaškem nekaj takega in si s tem denarjem kasneje tako ali tako nikjer ne morem nič pomagati. Pa nimam pojma, koliko je na koncu sploh zneslo, mislim pa, da več kot 25€. Zanimiv podatek bi znal biti, da je od vseh prevoženih držav bencin najcenejši ravno v Sloveniji, česar niti v sanjah nisem pričakoval. Verjetno je bilo zaradi tega tudi tako malo prometa, saj je enostavno predrago; bilo je še meni, pa najbrž zaslužim precejkrat več. No, povsem druga zgodba pa je bil Beograd; prihod v/skozi mesto ob cca 12h opoldne in takoj prometni šok. Brez vsake logike, kulture; našel sem celjski “dvojček” dveh karavanov in se nekako po naključju vrinil vmes ter skušal preživeti to salto mortale ekspedicijo skozi cccc prestolnico. Štajerski konec se sicer prepogosto (v vsaj 80%) na cestah obnaša po sistemu “v smrt in to kar čim hitreje”, vendar sta na tem eksperimentalno-kulturološkem poligonu delovala prav kulturno, hehe. Na izhodu iz Beograda, kjer je cesta blazno zavita in “raznolika”, se je nek mladič odločil, da so LJ tablice nekaj, kar je treba nujno takoj zriniti iz ceste in je, moram priznati, pri svojem početju deloval je precej odločno in vztrajno. Kakšni dirki v mladih letih ter mojemu odličnemu roadsterčku se imam zahvaliti, da danes lahko tole sploh pišem. Pa se Beograd, mesto ki me, vsaj upam, ne bo več videlo, konča in nadaljujemo proti Nišu. Kakšna med dirko spontano izrečena molitev/kletvica je očitno prišla na uho kateremu izmed lokalnih bogov in promet je v trenutku padel na cca 1%. Božji blagor, res.

Na cestah imajo zelo nizke omejitve (120 ac, 80 in 60 regionalne) in vsi se jih prekleto držijo, nisem pa uspel dognati zakaj, saj to ni ravno nacija, ki bi goreče upoštevala kakršnakoli pravila. Ena izmed opcij je, da se ne splača, ker se preveč pokuri, druga, da avti hitreje sploh ne zmorejo (tudi moj jugo ni šel hitrje, razen morda v zasluženi pekel), tretja pa, da so kazni visoke. No, tega slednjega sicer nisem uspel izkusiti, sem pa lahko marsikaj od ostalega. Npr, “dober dan, vprašal bi, ali lahko ac plačujemo v €?”. “Seveda lahko”, se glasi odgovor, z auro v cccc smislu, “mi smo izumili €, kaj niste vedeli?”. OK, super, pač ne bomo več menjali in izgubljali časa. In ker časa definitivno nisva hotela izgubljati, sva lepo easy 140 brzela proti kosovski meji, kjer smo bili že dogovorjeni za spremstvo in potem v Prištino, tam pa je bil obenem načrtovan tudi daljši postanek. No, časa nisva hotela izgubljati in ga niti nisva, sva pa skorajda raztreščila avto, ko se, kar naenkrat, na voznem pasu ac, pred nama pojavi prava pravcata tovorna nakladalna paleta. Postavljena zelo sumljivo pravilno in delovalo je kot, da je nekdo to naredil nalašč; pri tem prometu je to še celo možnoL Halo!?!?! Žebelj v trditev, da bo ta dežela potrebovala še cca 6 stoletij in kašnih 1363 vojn (kar jim gre zaenkrat res najbolje), da bo morda končno postala vsaj Država. Paleta na cesti, noben ne jebe 5%, svi malo naokolo i tako dalje… Đizs… Druga scena; prideva na zadnjo (končno!!!) cestninsko postajo (več kot očitno so si sposodili slovenski model za vzhodni del države, kjer se do Šentilja ustaviš, vsaj zdi se tako, cca 45krat, preden narediš niti ne 200km; kar si v Ikei prihranil, si žal pustil darsu) in že pridno maha gospa pri cca 50-ih, če ji lahko zmenjava 5€ v cccc dinarje?!?! Ok, zakaj že? “Ne morem plačati v €, ni možno z €”, se glasi odgovor. Pa ji odvrnem, da so mi dve uri nazaj rekli, da lahko povsem enostavno plačamo tudi v €. In sem jo, že nekoliko sarkastično, povprašal, če je to še ista država kot prej, pa je odvrnila le z “No, sedaj lahko razumete, zakaj ljudje bežimo odtod”. In jo popolnoma razumem, ker sva midva na koncu počela prav to. Bežala stran. Pa bi še hitrje, če ne bi bile omejitve ali 60 ali pa 80 km/h na regionalnih cestah. Za cca 100 km do kosovske meje sva potrebovala celo večnost in še nekaj čez. In končno prideva…

Kosovo. No, začelo se je pri srbskem delu, v Bujanovcu, ki deluje preprosto srhljivo, saj je v zraku čutiti strašansko elektriko med dvema narodoma, ki najbrž nikoli ne bosta segla v roko. Pa se pustimo presenetiti. Zapeljemo na mejo, kjer se po vseh uradnih postopkih premaknemo čez. Končno Kosovo. Lije kot iz vsaj treh škafov in prometna infrastruktura onemogoča, da bi se človek premikal kaj hitrje kot 40 km/h. Tudi ogomne luknje na cestah so prej pravilo kot izjema. Groza, sem si mislil, a se je vse skupaj kaj kmalu uredilo, ko smo zapustili srbski del Kosova in se napotili proti Prištini. Promet je precej kaotičen, vendar predvidljiv, ko enkrat odkriješ algoritem. Vsi vozijo precej po svoje, vendar je možnost, da se boš zaletel, na koncu koncev precej majhna. Še največjo nevarnost na cesti predstavljajo ogromni unproforjevi Landcruiserji; na začetku morda nekoliko šokantno, vendar, ko za volanom vidiš le Indijce, Afričane in podobne prometno “izjemno osveščene” nacije, potem ugotoviš, da sploh ni čudno… Enega izmed teh drekmobilov (globoko preziram terence in suv-e na asfaltu; majhen penis/frigidna šoja – velik avto) sem dobil skoraj v naročje; kaj takega pri nas ne vidiš niti pri nas. No, preživela sva pa le. Po prvih 20 km se ustavimo na kavi v popolnoma novem gostišču, že skoraj letovišču. Oba sva samo z odprtimi usti zijala, kako hudo lepo narejeno.  »Mater, tejle kosovci mu ga pa dajo!«. No, ampak pustimo se presenetiti. Bolj kot smo se bližali Prištini, bolj so bila naselja urejena, manj je bilo tistih prizorov »od boga pozabljenih« krajev. Tudi promet se je začel močno urejati. Pridemo v Prištino in…šok. To je postalo pravo mesto, sicer drugačno od vsega, kar smo vajeni v naših krajih, vendar vseeno kul.

Priština. Kosovci. O ostalih dveh deželah nisem izgubljal prav dosti besed, ker sta večini dobro poznani. Meni, roko na srce, precej nezanimivi in zlajnani. Splošno mnenje o Kosovu pa je za naju zelo bizarno, vsaj glede na doživeto. Kosovo je bilo resnično ultra pozitivno presenečenje. Začenši s splošnim stanjem v deželi; ko se sprehajaš po Prištini dobiš občutek, kot da hodiš po mestu naroda, ki dolgo tega ni videl nobene vojne, nobenega sranja. Odštevši velikosti mesta nekoliko nedoraslo infrastrukturo. Vera je muslimanska in bolj ali manj vsi se štejo mednje. Veri navkljub sva v vseh dnevih videla točno tri ženske s tradicionalno muslimansko ruto, zakrite pa prav nobene. Pa naju je bilo povsod polno. Dekleta in ženske se oblačijo prav tako modno kot pri nas, če ne še nekoliko bolj, fantje pa prav tako. A vsi spodobni in verni muslimani. Bolje povedano, prebivalstvo Prištine je že dolgo v 21. stoletju, razen tega da jim vsake toliko zmanjka elektrike. Pričakuješ precej tradicionalno vedenje, naletiš pa na čisto evropskega. Hudo. In, moram priznati, to tudi sede, saj se drugače počutim kar malo nebogljenega, ker kulture na poznam dovolj dobro in se, posledično, žal ne znam tej kulturi primerno obnašati. Sem pa v osnovi zelo spoštljive narave, če me neka nacija ravno popolnoma ne razkuri.

Sprejmejo te vljudno zadržano, že po nekaj stavkih pa se že čisto sproščeno pogovarjajo. In nato, ko pač že blekneš od kod si, več kot presenečno odkriješ, da ta narod v zvezde kuje dva naroda; Američane ter Slovence. Slovence?!? Halo?!? Zakaj že? Odgovori pa nekako v stilu »vi ste nam dali drugo življeneje, nam pomagali ipd«. Pa še naprej le debelo gledaš… Zelo so hvaležni in dobiš občutek, da je tam ¾ proizvodov slovenskih. Na obisku ti ob tradicionalnem burequ postrežejo tudi z obveznim jogurtom, a okus je, hudirja, nekam zelo znan. Pogledaš in je, zlomka, Ljubljanske mlekarne. Pokukaš v hladilnik (največkrat Gorenje) in je skoraj vse slovensko, vključno s pivom. Bdw, imajo res odlično pivo Peja; nekoliko manj alkohola, ga pa lahko več spiješ, hehe. Preferiram Laško, ampak tole je odlično v vseh pogledih.

Ljudje se ne ukvarjajo več preteklostjo, res zanimivo. Niti besede o vojni, o grozotah, o napetostih, dokler tega sam previdno ne izvlečeš na plano. To je njihova stvar. To živi v njih, vendar ne tega razglašajo (po drugi strani pa sva cca 100 km pred kosovsko mejo, še na srbski strani, videvala reko plakatov z napisi »Kosovo je Srbija«; dragi moji, če je na tem ozemlju karkoli srbskega, razen morda tistih nekaj razsutih prvih kilometrov, katere pa jim lahko tudi mirno pošenkajo… Frankfurt deluje približno ravno toliko srbski…) Lep poligon za razmišljanje o ozkogledosti ter malomeščanstvu tipičnega evropejca. Kosovci pa, kot da se jim ni zgodilo nič. Mirno živijo naprej in so videti srečni. In pridni. Priština raste in se prenavlja tako hitro, da človek komaj dojema in to definitivno ni narod, ki leži v senci in čaka, da bodo vse to storili drugi. V nekem zanimivem smislu so zelo podobni nam, hehe. Povsod vrvi od mikroekonomije, saj je resnih služb še zelo malo. Vrvi tudi promet, ki je resnično zabaven, ko se enkrat navadiš, ampak to vseeno traja, hehe. Če bi dobival kazni za svoje »prebijanje« skozi promet po slovenskih tarifah, bi na enem kilometru državi pridelal vsaj 3000 €. Ampak drugače, žal, ne greJ Zaključek; Na Kosovo se v prihodnje vrneva, zagotovo. Najprijaznejši ljudje, izjemna hrana ter splošen feeling, v trgovinah pa na policah ostajajo stvari, ki so nama bile res všeč. Prav zelo poceni pa tam ni več, da ne bi mislili. In še ena zanimivost; večino burekašov in podobnih albanskih »manufaktur« po Evropi so v lasti makedonski Albanci, ki pa, kot sem ugotovil, tam niso ravno čislani, saj so kosovski Albanci blazno zaveden in ponosen narod.

Črna gora. Počasi pride čas za slovo od ene najbolj zanimivih nacij daleč naokrog (naslednjič »vzameva na test« še Bosno) v zadnjem času in že brziva proti kosovski meji s Črno goro. Zanimivo, med kosovsko ter črnogorsko mejo je cca 15 km no man’s land-a, kar je res veliko, nisem pa še dognal zakaj. Skratka, že na meji pregovorni ČG feeling, hehe. LaganoJ Ko končno prideva na vrsto (3 avti/10 min) naju model le na easy odpika in že gremo naprej. Ergo: roko na srce, v ČG nisva niti vedela, kaj si ogledati, je bila pa narava sama po sebi dovolj impresivna. Kar malo spominja na gorati del Slovenije. Drugače pa je bil vtis precej medel, nič se ni dogajalo. Podgorica je bilo veliko razočaranje, saj je čisto brezvezno mesto, je pa zato toliko lepša Budva. Resnično lepo mesto s čudovito lego in zanimivo, torej ni čudno, da so nanj ponosni. Res je tudi, da sv potovala čez ČG v enem samem veliken zastoju, ker urejajo ceste. Sva se pa, glede na njihovo pregovorno nacionalno delavnost, blazno zabavala in imela manjši kontest v smislu, kdo bo našel bolj ekstremno delovišče, hehe. Rezultati niso ravno v ponos ČG naciji, ampak na nek način vseeno srčkano. Malo manj srčkan pa je bil definitivno voznik avtobusa »Šampion Beograd«, ki se je odločil, da na nobenem izmed vsaj 20 minutnih zastojev ne bo ugasnil motorja; če stojiš za njim začne po 10 min smrdeti še v podmornici, kaj šele v (sicer zaprtem) kabrioletu. Groza, ampak smo pa še vseeno živi. Če naju je hotel slučajno neočitno usmrtiti, mu pač ni uspelo.

Budva; zelo lepo mesto in dobro vzdušje. Prvi kontakt je bil sicer mladenič v Slovenjgraškem kombiju, ki naju je pozdravil v križišču, saj je bil direktno za nama, je pa vsaj dokaz, da je slovencev na obali še vedno polno in da anti-slo propaganda na tistih ali katerikoli koncih že, grabi slovenske šibke točke. Itak je pa vse to brezveze, eni in drugi. Rvati (sploh) in Črnogorci potrebujejo Slovence za kšeft, naši prozorni in duševno prazni dopustniki pa vsako leto zganjajo enako dolgočasen in (precej) drag sindikalizem v že 30 let istih hotelih. Po večini resnično brez veze.

Po vseh kolobocijah na cestah sva izgubila ogromno časa in zato te dežele nisva uspela vsaj nekoliko pobliže spoznati, v smislu ljudi, kulinarike ipd, ampak sva, v krasni restavaciji nekoliko pred Boko Kotorsko, vsaj pila nikšičko pivo (bljak) in ugotavljala, da se ljudem ne da niti vljudno pogovarjati (natakar). Moj, več kot odličen in zanesljiv navigacijski sistem v analogni obliki z imenom in lepimi oblinami, je dognal, da zaliv sploh ni tako zelo velik in da bi s trajektom zgubila približno enako časa; japajade. Šla je cca 1 h vozakanja po najbrž najbolj nemogoči cesti v mojem življenju (vsaj do Kotorja), potem pa vseeno nekoliko bolje na drugo stran. No, zaliv sva videla, naslednjič, če že, pa na trajekt, brez kakršnega koli dvoma.

Jah, tale ČG je šla zelo hitro (in deževno) mimo, je pa pokrajina resnično zelo lepa, v spominu pa mi bosta, poleg hribov, ostala Skadarsko jezero in pa seveda Budva, kot zelo lepo obmorsko mesto. No, v nekoliko manj prijetnem pa še mračna Boka Kotorska, ki je, morda samo meni, delovala kar malce srhljivo, pa žal ne znam natančno razložiti zakaj.

Rvatska II. del. Gremo v Dubrovnik. Komaj čakam, da vidim to antično mesto. Nazadnje sem ga, ko sem imel cca 5 let. Istorija. Precej »zjebana« se privlečeva do Dubrovnika, no, cca 10 km prej in si najdeva resnično čudovit apartma v zelo lepem kompleksu privatnih hiš. Zakon. No, ampak potem sva zapadla v vljudnostno debato z lastnikom pri cca 40-ih in malo gore dole; bil je res smešen, ko me je jel spraševati, kako sva si upala v Srbijo in sploh Kosovo, ker se tam streljajo in so hude demonstracije; hahahahahahahahahaha, častim ti lipu ribu, samo tišina, hahahahaha. To me spominja na življenje v Londonu, ko me je kdo vprašal od kod sem in, ko sem odgovoril, je bilo v stilu »o, iz Slovaške, super«, no jaz pa nazaj, da sem iz Slovenije in da to pač ni isto, da je vmes u iber veliko km i bla, bla, bla. Oni pa le na easy »it’s the same shit, innit…« wtf?!? No, toliko o izobrazbi v UK, ex-yu republikah, seveda pa tudi pri nas nič boljše. Off topic, btw.

Naslednji dan v Dubrovnik, v sam center in star del mesta. Začelo se je z levo nogo, ko je deževalo kot pri norcih in je bilo že samo bazično pomikanje po Dubrovniku prava loterija. No, vseeno sva mokra kot cucka uspela najti pizzerijo ter si privoščila zajtrk/kosilo. In bila spet deležna pregovorno mučne rvaške postrežbe, kjer jim je očitno res vse muka, no, morda če pogruntajo da si pač Janezu. Pa smo tisto pizzo le spravili vkup in se nekoliko okrepčali. Lej ga zlomka, prenehalo je celo deževati in končno na ogled.

Ko takole stojiš na vrhu stega mesta, je zares impresivno in super. Kaj kmalu pa vse lahko konča, če so tla spolzka; na 10 m stopnic mi je trikrat tako svinjsko spodrsnilo, da sem se resnično komaj ujel; nočem niti vedeti, kako je videti, ko se to zgodi 70-letniku. V tretje gre rado in v steni je končal nič hudega sluteč canonov objektiv, ki ima sedaj na ohišju lep spomin v stilu »če bi se rvaškim turističnim delavcem dalo vsaj malo misliti in ne samo molzti denarja, bi morda kam na vidno mesto nabili tablo »Slippery when wet«ali pa morda vsaj »Wet’n'wild« Ko sva hodila po mestu je bilo, vključno z mano, bosih že ogromno ljudi. Hvala ti, Dubrovnik, tudi za prikaz, kaj je neurje na morju, saj česa takšnega še nisem videl. Bum, bam, tresk. Groza. No, ampak to je bil za spremembo bog in ne Rvati. Polhn kufer že po dveh urah in gremo naprej; če mi je bil v 32 letih resnično všeč ambient kakšnega rvaškega mesteca, pa je to zagotovo neznačilno rvaški Primošten, kamor smo nekoč zašli povsem slučajno. In je bilo res dobro. Vsaj folk je bil prijazen. In zasadim stopalo v pedalo za plin in gasss. Proti Primoštenu; ne bo hitro, bo pa. Na cestah pa spet obup; vsak tretji, ki je zagledal Lj tablice se je podal v boj in prehitevanje direkt v smrt. Jao, jao, in sedaj se zagotovo počutijo neprimerno bolje, »kad su sjebali slovenca, i da se zna ko je brži«. Lol, Rvatki, se opravičujem, da sem sploh prišel. Ni me bilo mega let in me naslednjih tera let na vašo obalo prav zagotovo ne bo več. V Srbiji je bilo (meni) precej tradicionalno brezveze, ampak tole vaše nastopaštvo, kamorkoli že stopiš, je pa malo 2off the way.

Off topic: Da, navijal sem za Turke. Z razlogom. In ste jih več kot zasluženo dobili po vaši vsaj tisočkrat preveč naduvani njuški. In to krepko. Boleče, kajne. Ali vas je pa morda spet zajebal sudja (ki je bil sicer pred tekmo vaša velika srečna zvezda, saj je po materi Rvatek, lol). V glavnem, tako arogantni naciji pač vse ne more iti ok, pa sem vam dal več kot 1000 km dolgo, nekaj dnevno priložnost, da se globalno o Rvaški, žal spet, prepričam v nasprotno.

Svetla izjema pa spet Primošten. Pa naj ostane vsaj v lepem spominu. Res je, da so mi kriteriji glede gostoljubnosti na koncu padli že krepko na nulo, ampak sva pa vseeno preživela tam vsaj lepih 24 ur. Nedelja je, gremo domov in v bistvu komaj čakam, da spet stopim na rodno grudo, definitivno razočaranje poti pa je bila prav Rvaška; vsak dan jim pustiš preko 100€ za nič, na vsakem koraku, obnašajo se pa kot da jim to najmanj dolguješ. Adijo Hrvaška, upam da se dolgo ne vidimo. Če upate enako tudi vi, potem je vsaj vse jasno.

Berlin, London, Provansa, Bohinj, Sicilija, JAR, New York, Teheran, Anchorage, Domonicana in še mnogo, mnogo ostalih prečudovitih in zanimivih destinacij… se vidimoJ

Pozdravčke iz prečudovite Slovenije

Upam da se zadnjič (vsaj za letos) vračam na temo evrovizije, saj me je, žal, pričel oblivati povsem enako zoprn občutek, takšen kot takrat, ko veš da vsega pač še nisi do konca izbruhal.

Eurosong je (žal že pred mnogo leti) postal dogodek, katerega sploh ne morem dojeti, ali morda bolje povedano, vsaj ne tega, kar bi s tem eventom radi dokazali. Ok, pustimo politiko ipd, ampak kvaliteta vseh “komadov” skupaj ne doseže enega samega hita iz spodnjega ranga navadne tv lestvice… To je iber crap, to je počasi postalo že mučenje vsega naokoli. In dejstvo, da sodelujejo tudi države, ki so zibelke največjih bendov ter hitov zgodovine. Ma ne me jebat, no…

Pa moj namen sploh ni pljuvanje (neki kao), moj namen je skušati razumeti. In da, seveda, če ti ni všeč, pač ne glej; Re: niti ne bi, če ni bi bilo ravno takrat na TV-ju in je človeška nrav pač radovedna, do kam se lahko gre; upss…

Zadnjih skorajda 20 let svojega lajfa sem posvetil glasbi in sem tako počel res marsikaj, ampak tole včeraj je bilo pa definitivno 2 much. Pa lahko rečem, da me res kaj malo briga, kakšne kretene iz sebe delajo druge države (in jim to zelo dobro tudi uspeva), mi pa ni vseeno za našo malo domovinico. In če so že sprejeli smrtno kazen, lahko prepovedo tudi prepevanje misic, ker je kvaliteta njihovega petja, po izkušnjah sodeč, navadno vsaj enakovredna prej omenjeni smrtni kazni. A vseeno ob tem izražam naši predstavnici vse spoštovanje za neverjetne dosežke pri/nad/pod/ob/v različnih položajih (in ogromno “vloženega truda”), ampak petje pač žal res ni ena tistih njenih vrlin, katero bi želeli izpostavljati. Seveda se je za to odločila sama in to je (nekako) potrebno spoštovati, če pa bi v okolju, v katerem živimo, bilo prisotne vsaj nekaj lastne objektivnosti, bi bilo življenje za vse nas večkrat lahko precej lažje in tako tudi lepše.

In tako me je izpad slovenskega umotvora iz tekmovanja resnično naravnost osrečil… pa saj najbrž poznate tisti občutek, ko vas je bilo kdaj zaradi česa pošteno sram. In nočem, da bi me bilo tako sram biti Slovenec… Vsega je bilo vsaj hitro konec.

Anyway, glede na to… jebiga, dej, ne da se mi več…

Novica stoletja za lepo prihodnost glasbe: Rebeka wtf je izpadla………yesssssssssss, pravici je zadoščeno in ljudje bomo/bodo, upam, spet lahko mirno spali:))))))))))

Pa…vrag jo je vzel, hihihihihi

Juhuuuuhuuuuuuuuuuuuu!!!

Zdej pa shut up as looza 4eva

Ves razburjen me je poklical moj izjemen in odličen prijatelj Ingvar in povprašal nekaj po nekaj stvareh:

- kai jeh to za enno sranje na telly, zarad kerga ga je ob d’dinner started to pain in stommakh? (evrovizja)

- hu d fak je rebeccah_drammel? Kerr yugos in fizionomy (šit je šit, zdej se pa odloč kako in kaj in to še razlož…)

- pa hu d fak je ta saliva sluzast gay, k je komment dau? Ma testis, way off??

A ne bi bilo počas bolš nehat s tem, ker je tut men slabo, pa pica je bla sicer prov fajn… Sam kar je 2much je pa 2much.

Mojega prijatelja Sinussa Ingmar Ljoettssona nisem videl že kar nekaj časa in, ko sem bil že resno zaskrbljen glede kvalitete njegove eksistece, se je le oglasil in sprejel povabilo na prijateljsko kramljanje ob kozarcu odlične kave in metanju lipovih polen v kamin. Vsega tega pa sedaj ne bi niti pisal, če mi ne bi moj dober kamerad, iz ranjene duše izlil naslednje slovenske prigode (prevod je na voljo cca 3 cm nižje in ni ne lektoriran in ne preveden s strani sodnega prevajalca in ne, čisto zares nima notarjevega žiga).

“Nekaj drži. In to je, da se ljudem ali očitno res ne da, ali pa so, v svoji zakompleksani majhnosti arogantni do te mere, da gre človeku že pri prvem kontaktu resnično na bruhanje.

Nekoliko z naslovom povezane zgodovine; pred nekaj meseci začnem prenavljati stanovanje in glede na to, da je to kar zajeten finančni zalogaj, sem pač moral tu in tam malce paziti na “nepotrebno” razsipavanje denarja. Kar je bila na enem področju zagotovo velika napaka. Ultra zajeb. In se namesto v Maros po Natuzzi, kot že poprej, odpravim v Harvey Norman z mislijo, da bom sedežno kasneje pač že zamenjal, če pač ne bo OK. No to že, ampak….vseeno pa tega nisem imel v planu takoj.

Preden začnem z bistvom, moram resnično pohvaliti gospo DT z oddelka sedežnih garnitur in pa gospoda BM z oddelka kuhinj; profesionalno ter popolnoma korektno. So far so good. In prideta na naš naslov tako sedežna in kuhinja. Celo kar nekaj prezgodaj, kar na tem področju ni ravno v navadi. Pa…OK:) Pozitivno presenečenje. In tako sta obe komponenti za kratek čas lepo počivali, zaviti, doma na varnem in toplem.

Stanovanje zaključimo in stvari veselo na svoje mesto. Bla, bla, bla…in potem, v stanovanju, pridem do super neprijetnega zaključka, da je sedežna garnitura prišla polomljena. Dojče kvalitetsvere my ass! Seveda se zgodi in človek to pač lahko nekako razume, ampak… No, tu pa se začne temnejša stran ultima/vele/mega/zakon/ful ultracool podjetja Harvey Norman; nekje med bizarnim dolgčasom gledanja prenosov iz parlamenta in kakšno vrhunsko japonsko grozljivko. In pa vkomponiranim tamehkim, ki te, z niti ne tako zelo prikritim veseljem, na easy drka direkt u glavo.

Pridem v trgovino in podam reklamacijo. Popolnoma zdolgočasena prodajalka/whatever/krneki z že očitno preveč utrujeno hrbtenico nekaj, z očitno muko v maniri črnogorske prošnje za službo, nakraca na reklamacijski zapisnik in to je to. Sod off, ti grozna stranka ti, nisem v službi zato, da bom delala, a ne vidiš?! Saj res, jaz tepec pa sem tak debil, da v službi delam… počutim se res weird.

Dnevi bezljajo mimo, jaz pa čakam in čakam, tihoma na kakšen odgovor, ampak vseeno nič. In grem nekoliko slabše volje naslednji vikend spet tja in, glej ga zlomka, čez predpisanih osem dni se celo zgodi elektronska pošta s prvim e-mailom o tem kako in kaj in blablabla in, da se bo pri nas doma oglasil njihov oglednik. Seveda dva tedna od njih ne duha ne sluha, navkljub pošiljanju e-pošte z opomniki, da so me morda le nekoliko spregledali (hehehehe, Me big stupid Baboon being, uuuu, uuuu). In potem, z že precej zrahljanimi žici, oddrvimn v njihovo peacock graščino še enkrat, a nobenega od pristojnih za morebiten pogovor o reklamiranem subjektu nikoder in nikjer; dobim pa vsaj en, emmm, uporaben e-naslov. In pošljem pošto vodji oddelka, odgovor pa dobim od namestnika, češ, da mi bo naslednji dan podal zame sprejemljivo rešitev. In sem naslednji dan pač dognal, da bi to znalo biti le in samo čisto nič, ker pošte pač… nekako po stari navadi ni bilo. Me Baboon, part 2. Se pa, čez nekaj dni, v mojem e-nabiralniku, spet znajde e-pošta od prvotne kontaktne osebe, ki “skrbi” za reklamacije, češ, da je prišlo do pomote (najbrž pa tudi zarote in poseganja v recepte za nakladaške piškote, ki sanirajo vse nesrečne in zaradi preveč dela nastale pomote) In potem, spet, vse tiho je bilo. Ne duha ne sluha..

No, in tako mi je dokončno popolnoma dopizdilo, zbudim kar celotno konjenico, vprežem kočijo in oddrvim v Harvita Normanota (pa ne na laškota), kjer sem hotel govoriti z gospodom namestnikom vodje oddelka (traja, a ne, da napišem, dolg naziv, madonca, skoraj kot npr. izredni profesor doktot tapata magister bleeeeh, bleeeeh). Gospod je bil v tistem trenutku doma na kosilu in seveda, ni panike, če čakam že toliko časa, bom pa še kakšno minutko (pri razgledovanju po trgovini sem ugotovil, da sem po popolnoma običajni in regularni poti dobil popolnoma identičen plasma TV za cca 25% ceneje, kot je v Harvitu). Te cene so pa sky high… In potem pride tazajeban model (v bistvu bi mu lahko v fotošopu mirno namontiral tisto kavbojsko opravo Marty-a iz Back to the future 3, pa še čist bi mu pasala; mal roza pa že mora bit, hehe). In mi začne nekaj blejati in blejati, bleeeeehhh (kaj pa je), bleeeehhhh (v smislu “kaj težiš”), pa spet bleeeehhhh, bleeeeehhhhh….

To je pa tako in tako…bleeeehhh, bleeehhhh, bleeehhhh…in jaz nimam pojma in naj si preberem…bleeehhh, bleeehhh…Me Baboon part 3.

Pa mu potisnem pdf izpiske e-korespondence pod nos, potem pa je bilo samo še blee-eh, blee-eh, khm, uf, af, emmmm.

(Gospodine Cunjiću, svaka ćast za naturščik oskara…bre! Za komplet karizmu manjkata vam samo še golf dizel cvaj, onaj tasov, in pa not obavezno lcd termometer; će ni še, častim termometer jast!)

Nesposoben zakompleksan krneki me drka u glavo sredi sobotnega popoldneva in, po moje mal ponesreč, na koncu zdrka sam sebe, kreljo. Ampak mu je čisto prav, hehe.

Dvigne telefon…a bo to u pondelk zrihtan…no…bo…saj ste že zmenjeni… Kr neki.

Temu tudi Lucius Fair ne pomaga več, sej bi še njemu čist dopizdil, pa ma že z Soapfakerjem prakso.

Pridem čez nekaj časa, ko smo (skoraj Hrvaška – Slovenija stil pregovarjanj) nekaj celo dosegli in iščem nadomestek. Enega sem našel celo na netu. In lejga zlomka, nebodigatreba, Cunjić pa tam ko ga najmanj pričakuješ. Pa ga sploh ne rabiš; ko ga, ga itak ni. In ga, po resnično najnujnejši sili razmer z že, od muke razgrizeno roko, povprašam(o) po ceni željenega. Sledi zmagovalni odgovor visokointeligentnega paramecija: “Veste, to je pa najbrž malce (pre)drago, to je pa cca 4000€…” Pa saj nisem vprašal, če si jo lahko privošči on, vprašal sem kakšna je cena. Aaaaaaaaaaaaaaaaaa! Katastrofa! Aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa! Če sem lahko v preteklih letih kupil že kaj prestižnejšega, ker pač svojo sedalno površino rad posadim na ultra dobro sedalo, bom zmogel pa še to. Ker sem pač res zajebal, in kupil nemško in ne italjansko robo (to zveni pa res bizarno, a ne). Ampak sem. Gospod Cunjić pa me je, že samo s svojo prezenco, uspel pripraviti le do tega, da se mi je, začel vračati že več kot 10 let pozdravljen gastritis. Bljak, bljak…Ker ljigavac, bi rekel Negdo Aleksić.

What’eva, Harvey Norman je očitno pač fishy biznis. Fuck it all. Ko sem pri le nekolikanj čez post polnoletnost v Marosu kupoval Natuzzi, so me, kot komaj odraslega mulca jemali povsem resno in stvar je še zdaj, po sedmih letih kot iz škatlice. Se le splača kihniti nekaj več cekinčkov in se potem nekako resnično nepotrebno ne zajebavaš s Cunjićem in co. (to je res vredno ful keša, prisežem). Če bo pristal na moje pogoje kul, če ne pa Natuzzi part 2 (kar bi bilo še najboljše).

So far so good, bad and ugly.

Cunjiću, Mercedes, plasma termometar, pa dopelt mp3 sa cecom, opa, cupa.

U Harveya pa ne grem več, pa če majo tam tazadnji topli obrok na svetu, ker le to štejem kot nekaj uporabnega. Sedežno pa raje… saj se razume, drugje, pač. Pa še Cunjić bo najbrž presrečen, če me ne vidi več nikoli. ”

Moja opomba; še vedno sem pretresen.
Bodi za danes dovolj in upam, da zgodba ne bo povod za slabe misli.

Ingvar L.S.T.

Včasih pač enostavno ne gre drugače…in se tako zalotim, zazrtega v prazno skozi okno, ki me loči od tiste svobode, matere svežega zraka in prijetnih ulic. Saj bo, srce junaško, naposled odstopicalo navzdol, tako kot vsak ostali dan minus dva v ciklu. Ciklih. Neskončnih ciklih. In se mi včasih tako zelo ne da. Sedeti in zreti. V tekoče; moj Descartes I mi je doma že popolnoma v napoto.

Nizozemka pa je le prišla, da, se naposled le vselila.  In začuda celo dela, in sicer tako, kot je bilo domenjeno. Všeč mi je. Kar nekako ljubka je. In zaradi nje zvečer tudi nekoliko lažje držim odprte veke, ko med zrtjem v binarčke končno useka gravitacija. Vsak dan osem ur v monitor. Nikoli nisem videl slabo, zdaj pa se le že počasi pozna. Usekalo je v cilinder. Ni čudno, da včasih zaboli in peče v glavi. Saj je le taakoo nenaravno. Kje je zrak, kje je tista moja dolga hoja. In ko pridem domov, se nekaj ključnih stikal v trenutku premakne in…pade klada. Vse ostalo je v trenutku odveč. Konec. Bzzzzzzzzprsskk…krrcc.

Še uro in pol, pa bo končno štiri. To je še 90 minut. Malo pavze. Možgani že nekoliko šepajo. Koncentracija je dokončno izpuhtela in res ne bi delal napak. Čaka pa še cela gora papirjev. Ja kruhek, drag si, drag. In naporen. In včasih res tako zelo brezvezen. Ker se drugim ne da. Žal.

Peace.