In končno se je bilo zgodilo. Odločitev, da se zapeljeva čez štiri ex-Juga republike je bila iznenada zapečatena in ostal je še največji, skorajda nerešljiv problem: ali z volvom ali mazdinim malim roadsterjem; mali rdeči “kinder surprise” je potegnil daljšo slamico in tako se je na predvečer že lahko začel pridno ogrevati za nekoliko daljše potovanje. Seveda je bog hitro poskrbel za tistega mene, ki je po definiciji šolski primer kampanjskega organizatorja in, glej ga zlomka, na skorajšnji prevečer odhoda, ko je bilo potrebno urediti še toliko stvari, računalnik javi “operating system not found”, analogno pa je nabrekli disk spuščal zelo sumljive, škrtajoče zvoke, ki navadno povedo le eno. Tisto najhujše. In ker je ta, že prej omenjeni kampanjec, sicer tako zelo ubrisan na “spedenane” računalnike (varnostnih kopij pa seveda ne naredi, čeprav je na ekstercu dvakrat toliko prostora), pač takšen bebec, je šlo po gljivice še marsikaj zelo uporabno-potrebnega. Ampak nič ne de. Včasih smo se znašli brez vseh e-pripomočkov, danes pa brez navigacije komaj najdem le pisarno, ki je cca 500 m oddaljena od naše kočice. No, malo nervoze pa vseeno…
Če sem čisto iskren, sploh nisem vedel, kaj naj pričakujem, saj me na tistih koncih (z nekaj izjemami) ni bilo že skoraj 20 let, od takrat, ko so nas Oča še kaj radi popeljali po takratni domovini. Ne da tisto bivšo domovino količkaj pogrešam, zanimalo me je le, kako hudirja je videti sedaj, po vseh krvavih prizadevanjih za vrnitev v kameno dobo. Pač, vsakemu svoje.
“Digni guzicu” je bil napovedan za ob cca 5h zjutraj; seveda grem takrat z lahkoto spat, vsati pa definitivno ne morem in še vedno živim v prepričanju, da je najpogostejša življenska oblika ob tej uri le kakšen vampir ali pa morda zablodeli žurer, ki v lepi sinusoidi iz metra v meter znatno širi krivuljo in posledično podaljšuje pot do doma.
No, ko sem končno uspel odpreti oči, se je ponovno pojavilo že prej omenjeno opozorilo “operating system not found”, vendar tokrat v moje osebnem hardware-u, to pa je bilo seveda povsem dovolj za pričetek pregovornega jutranjega renčanja. Pa sva vseeno odrinila.
In tako brm, brm, brm, po znanih slovenskih poteh, že pri NM pa se mi je začelo dozdevati, da bo tole morda še nekoliko trajalo. Končno se zgodi Krško in prva kavica. In zgruntava, da bi mogoče ne bilo slabo, če bi dala na avto še nalepko, a se je, čistunu kot sem jaz, zamisel že v sami osnovi zdela ultra bogokletna. “Pa ne morš na tok lep auto napopat neki tok nagravžnga…”. No pa sva vseeno, z dobro mero načrtne šlamparije pri lepljenju, da bo šlo pač lažje dol (vse pohvale izdelovalcu, odstranila se je kot bi bila maslena, hvalaaaa!) in ultra autocad natančnosti na področju simetrije, odvzela preljubim Rvaškim organom vsaj en razlog za morebitno podjebavanje. Meje se niti ne spomnim, šlo je kar gladko, razen klasičnih vprašanj. No, govedine, mleka in zaseke definitivno nisva imela s seboj, ampak iz principa pa jim, vsaj na poti južno, nisva pustila niti centa, odštevši bogokletno drage cestnine; če se prav spomnim, so naju na rvaškem ter v cccc enakovredno skupno obrali za cca 50€. In ko bo še kdaj kdo od bivše braće tulil, kakšne pizde smo Slovenci zaradi vinjet ipd, naj se, prosim, kar sam dvakrat po gobcu, ker si zasluži. Oderuštvo brez primere. Ceste v kurcu do srbske meje, narej pa še huje. Plakati s slogani v smislu, kako lepo je bti rvat ko igra rvaška reprezentanca so naju spremljali do srbske meje, vedno prisoten pa je bil občutek nezaželenosti, ki se je vlekel tja in nazaj. Pa ok, saj jih lahko razumem.
Po in ob avtocesti bolj brezveze kot ne, še najbolj me je srbelo, da bi zavil v Bosno, ko se je za to ponudila priložnost. A sva šla vseeno kar lepo naprej, saj sva morala še isti dan priti do kosovske meje. Pa saj Rvaško v svoji precejšnji brezveznosti kar dobro poznamo in zanimivejši del, seveda glede naravnih lepot pride šele na poti nazaj, po jadranski magistrali.
Srbska meja. Stojadini, jugoti…zakon, hehe, malo nostalgije; kako srečen sem, da so ti časi mimo, kakšna muka je bila to, vsaj zame in na dan privrejo spomini na bedo od lajfa, od mojega rojstnega 76 do 91, ko smo šli na svoje. Srbi kot Srbi, nič novega, gremo čez, saj se jim ni dalo komplicirati. Ko se je “šef sale” zazrl v tablice se mi je za trenutek zazdelo, da nekaj okleva, vendar se mu očitno prav več ni dalo, saj v prtljažnik komaj spraviš plato pira (morda tudi 10kg heroina, vendar pa bi moral biti za ta podvig ali res bebec ali pa blazno arogantno drzen poba). Bum, cestnina čez 20 m. Nisva imela ne njihovega denarja, ne pojma koliko to stane. Hvalabogu za samo listek, plačaš pa na izvozu. Cesta pa katastrofa od katastrofe; v življenju si ne bi mislil, da je kje na svetu avtocesta s tako raztreščeno površino, groza. In sva se “trljala” po ac, neke blazne živahnosti pa ni bilo. Okolica borna in neurejena, ljudje pa so se mi zdeli precej apatični. Je pa zanimivo, da imajo samo na ac od rvaške meje do konca ac pri Leskovcu, bencinske črpalke na cca 5 km. Tudi tega še nisem videl nikjer.
Blazno zanivo se mi je zdelo, da mi nihče ni znal povedati, koliko znaša cestnina za celotno srbsko avtocesto, tudi približno ne. Hmmm. Pa gremo v menjavo cca 25€ in si misliš, saj bo zadosti, ker je bilo tudi na Rvaškem nekaj takega in si s tem denarjem kasneje tako ali tako nikjer ne morem nič pomagati. Pa nimam pojma, koliko je na koncu sploh zneslo, mislim pa, da več kot 25€. Zanimiv podatek bi znal biti, da je od vseh prevoženih držav bencin najcenejši ravno v Sloveniji, česar niti v sanjah nisem pričakoval. Verjetno je bilo zaradi tega tudi tako malo prometa, saj je enostavno predrago; bilo je še meni, pa najbrž zaslužim precejkrat več. No, povsem druga zgodba pa je bil Beograd; prihod v/skozi mesto ob cca 12h opoldne in takoj prometni šok. Brez vsake logike, kulture; našel sem celjski “dvojček” dveh karavanov in se nekako po naključju vrinil vmes ter skušal preživeti to salto mortale ekspedicijo skozi cccc prestolnico. Štajerski konec se sicer prepogosto (v vsaj 80%) na cestah obnaša po sistemu “v smrt in to kar čim hitreje”, vendar sta na tem eksperimentalno-kulturološkem poligonu delovala prav kulturno, hehe. Na izhodu iz Beograda, kjer je cesta blazno zavita in “raznolika”, se je nek mladič odločil, da so LJ tablice nekaj, kar je treba nujno takoj zriniti iz ceste in je, moram priznati, pri svojem početju deloval je precej odločno in vztrajno. Kakšni dirki v mladih letih ter mojemu odličnemu roadsterčku se imam zahvaliti, da danes lahko tole sploh pišem. Pa se Beograd, mesto ki me, vsaj upam, ne bo več videlo, konča in nadaljujemo proti Nišu. Kakšna med dirko spontano izrečena molitev/kletvica je očitno prišla na uho kateremu izmed lokalnih bogov in promet je v trenutku padel na cca 1%. Božji blagor, res.
Na cestah imajo zelo nizke omejitve (120 ac, 80 in 60 regionalne) in vsi se jih prekleto držijo, nisem pa uspel dognati zakaj, saj to ni ravno nacija, ki bi goreče upoštevala kakršnakoli pravila. Ena izmed opcij je, da se ne splača, ker se preveč pokuri, druga, da avti hitreje sploh ne zmorejo (tudi moj jugo ni šel hitrje, razen morda v zasluženi pekel), tretja pa, da so kazni visoke. No, tega slednjega sicer nisem uspel izkusiti, sem pa lahko marsikaj od ostalega. Npr, “dober dan, vprašal bi, ali lahko ac plačujemo v €?”. “Seveda lahko”, se glasi odgovor, z auro v cccc smislu, “mi smo izumili €, kaj niste vedeli?”. OK, super, pač ne bomo več menjali in izgubljali časa. In ker časa definitivno nisva hotela izgubljati, sva lepo easy 140 brzela proti kosovski meji, kjer smo bili že dogovorjeni za spremstvo in potem v Prištino, tam pa je bil obenem načrtovan tudi daljši postanek. No, časa nisva hotela izgubljati in ga niti nisva, sva pa skorajda raztreščila avto, ko se, kar naenkrat, na voznem pasu ac, pred nama pojavi prava pravcata tovorna nakladalna paleta. Postavljena zelo sumljivo pravilno in delovalo je kot, da je nekdo to naredil nalašč; pri tem prometu je to še celo možnoL Halo!?!?! Žebelj v trditev, da bo ta dežela potrebovala še cca 6 stoletij in kašnih 1363 vojn (kar jim gre zaenkrat res najbolje), da bo morda končno postala vsaj Država. Paleta na cesti, noben ne jebe 5%, svi malo naokolo i tako dalje… Đizs… Druga scena; prideva na zadnjo (končno!!!) cestninsko postajo (več kot očitno so si sposodili slovenski model za vzhodni del države, kjer se do Šentilja ustaviš, vsaj zdi se tako, cca 45krat, preden narediš niti ne 200km; kar si v Ikei prihranil, si žal pustil darsu) in že pridno maha gospa pri cca 50-ih, če ji lahko zmenjava 5€ v cccc dinarje?!?! Ok, zakaj že? “Ne morem plačati v €, ni možno z €”, se glasi odgovor. Pa ji odvrnem, da so mi dve uri nazaj rekli, da lahko povsem enostavno plačamo tudi v €. In sem jo, že nekoliko sarkastično, povprašal, če je to še ista država kot prej, pa je odvrnila le z “No, sedaj lahko razumete, zakaj ljudje bežimo odtod”. In jo popolnoma razumem, ker sva midva na koncu počela prav to. Bežala stran. Pa bi še hitrje, če ne bi bile omejitve ali 60 ali pa 80 km/h na regionalnih cestah. Za cca 100 km do kosovske meje sva potrebovala celo večnost in še nekaj čez. In končno prideva…
Kosovo. No, začelo se je pri srbskem delu, v Bujanovcu, ki deluje preprosto srhljivo, saj je v zraku čutiti strašansko elektriko med dvema narodoma, ki najbrž nikoli ne bosta segla v roko. Pa se pustimo presenetiti. Zapeljemo na mejo, kjer se po vseh uradnih postopkih premaknemo čez. Končno Kosovo. Lije kot iz vsaj treh škafov in prometna infrastruktura onemogoča, da bi se človek premikal kaj hitrje kot 40 km/h. Tudi ogomne luknje na cestah so prej pravilo kot izjema. Groza, sem si mislil, a se je vse skupaj kaj kmalu uredilo, ko smo zapustili srbski del Kosova in se napotili proti Prištini. Promet je precej kaotičen, vendar predvidljiv, ko enkrat odkriješ algoritem. Vsi vozijo precej po svoje, vendar je možnost, da se boš zaletel, na koncu koncev precej majhna. Še največjo nevarnost na cesti predstavljajo ogromni unproforjevi Landcruiserji; na začetku morda nekoliko šokantno, vendar, ko za volanom vidiš le Indijce, Afričane in podobne prometno “izjemno osveščene” nacije, potem ugotoviš, da sploh ni čudno… Enega izmed teh drekmobilov (globoko preziram terence in suv-e na asfaltu; majhen penis/frigidna šoja – velik avto) sem dobil skoraj v naročje; kaj takega pri nas ne vidiš niti pri nas. No, preživela sva pa le. Po prvih 20 km se ustavimo na kavi v popolnoma novem gostišču, že skoraj letovišču. Oba sva samo z odprtimi usti zijala, kako hudo lepo narejeno. »Mater, tejle kosovci mu ga pa dajo!«. No, ampak pustimo se presenetiti. Bolj kot smo se bližali Prištini, bolj so bila naselja urejena, manj je bilo tistih prizorov »od boga pozabljenih« krajev. Tudi promet se je začel močno urejati. Pridemo v Prištino in…šok. To je postalo pravo mesto, sicer drugačno od vsega, kar smo vajeni v naših krajih, vendar vseeno kul.
Priština. Kosovci. O ostalih dveh deželah nisem izgubljal prav dosti besed, ker sta večini dobro poznani. Meni, roko na srce, precej nezanimivi in zlajnani. Splošno mnenje o Kosovu pa je za naju zelo bizarno, vsaj glede na doživeto. Kosovo je bilo resnično ultra pozitivno presenečenje. Začenši s splošnim stanjem v deželi; ko se sprehajaš po Prištini dobiš občutek, kot da hodiš po mestu naroda, ki dolgo tega ni videl nobene vojne, nobenega sranja. Odštevši velikosti mesta nekoliko nedoraslo infrastrukturo. Vera je muslimanska in bolj ali manj vsi se štejo mednje. Veri navkljub sva v vseh dnevih videla točno tri ženske s tradicionalno muslimansko ruto, zakrite pa prav nobene. Pa naju je bilo povsod polno. Dekleta in ženske se oblačijo prav tako modno kot pri nas, če ne še nekoliko bolj, fantje pa prav tako. A vsi spodobni in verni muslimani. Bolje povedano, prebivalstvo Prištine je že dolgo v 21. stoletju, razen tega da jim vsake toliko zmanjka elektrike. Pričakuješ precej tradicionalno vedenje, naletiš pa na čisto evropskega. Hudo. In, moram priznati, to tudi sede, saj se drugače počutim kar malo nebogljenega, ker kulture na poznam dovolj dobro in se, posledično, žal ne znam tej kulturi primerno obnašati. Sem pa v osnovi zelo spoštljive narave, če me neka nacija ravno popolnoma ne razkuri.
Sprejmejo te vljudno zadržano, že po nekaj stavkih pa se že čisto sproščeno pogovarjajo. In nato, ko pač že blekneš od kod si, več kot presenečno odkriješ, da ta narod v zvezde kuje dva naroda; Američane ter Slovence. Slovence?!? Halo?!? Zakaj že? Odgovori pa nekako v stilu »vi ste nam dali drugo življeneje, nam pomagali ipd«. Pa še naprej le debelo gledaš… Zelo so hvaležni in dobiš občutek, da je tam ¾ proizvodov slovenskih. Na obisku ti ob tradicionalnem burequ postrežejo tudi z obveznim jogurtom, a okus je, hudirja, nekam zelo znan. Pogledaš in je, zlomka, Ljubljanske mlekarne. Pokukaš v hladilnik (največkrat Gorenje) in je skoraj vse slovensko, vključno s pivom. Bdw, imajo res odlično pivo Peja; nekoliko manj alkohola, ga pa lahko več spiješ, hehe. Preferiram Laško, ampak tole je odlično v vseh pogledih.
Ljudje se ne ukvarjajo več preteklostjo, res zanimivo. Niti besede o vojni, o grozotah, o napetostih, dokler tega sam previdno ne izvlečeš na plano. To je njihova stvar. To živi v njih, vendar ne tega razglašajo (po drugi strani pa sva cca 100 km pred kosovsko mejo, še na srbski strani, videvala reko plakatov z napisi »Kosovo je Srbija«; dragi moji, če je na tem ozemlju karkoli srbskega, razen morda tistih nekaj razsutih prvih kilometrov, katere pa jim lahko tudi mirno pošenkajo… Frankfurt deluje približno ravno toliko srbski…) Lep poligon za razmišljanje o ozkogledosti ter malomeščanstvu tipičnega evropejca. Kosovci pa, kot da se jim ni zgodilo nič. Mirno živijo naprej in so videti srečni. In pridni. Priština raste in se prenavlja tako hitro, da človek komaj dojema in to definitivno ni narod, ki leži v senci in čaka, da bodo vse to storili drugi. V nekem zanimivem smislu so zelo podobni nam, hehe. Povsod vrvi od mikroekonomije, saj je resnih služb še zelo malo. Vrvi tudi promet, ki je resnično zabaven, ko se enkrat navadiš, ampak to vseeno traja, hehe. Če bi dobival kazni za svoje »prebijanje« skozi promet po slovenskih tarifah, bi na enem kilometru državi pridelal vsaj 3000 €. Ampak drugače, žal, ne greJ Zaključek; Na Kosovo se v prihodnje vrneva, zagotovo. Najprijaznejši ljudje, izjemna hrana ter splošen feeling, v trgovinah pa na policah ostajajo stvari, ki so nama bile res všeč. Prav zelo poceni pa tam ni več, da ne bi mislili. In še ena zanimivost; večino burekašov in podobnih albanskih »manufaktur« po Evropi so v lasti makedonski Albanci, ki pa, kot sem ugotovil, tam niso ravno čislani, saj so kosovski Albanci blazno zaveden in ponosen narod.
Črna gora. Počasi pride čas za slovo od ene najbolj zanimivih nacij daleč naokrog (naslednjič »vzameva na test« še Bosno) v zadnjem času in že brziva proti kosovski meji s Črno goro. Zanimivo, med kosovsko ter črnogorsko mejo je cca 15 km no man’s land-a, kar je res veliko, nisem pa še dognal zakaj. Skratka, že na meji pregovorni ČG feeling, hehe. LaganoJ Ko končno prideva na vrsto (3 avti/10 min) naju model le na easy odpika in že gremo naprej. Ergo: roko na srce, v ČG nisva niti vedela, kaj si ogledati, je bila pa narava sama po sebi dovolj impresivna. Kar malo spominja na gorati del Slovenije. Drugače pa je bil vtis precej medel, nič se ni dogajalo. Podgorica je bilo veliko razočaranje, saj je čisto brezvezno mesto, je pa zato toliko lepša Budva. Resnično lepo mesto s čudovito lego in zanimivo, torej ni čudno, da so nanj ponosni. Res je tudi, da sv potovala čez ČG v enem samem veliken zastoju, ker urejajo ceste. Sva se pa, glede na njihovo pregovorno nacionalno delavnost, blazno zabavala in imela manjši kontest v smislu, kdo bo našel bolj ekstremno delovišče, hehe. Rezultati niso ravno v ponos ČG naciji, ampak na nek način vseeno srčkano. Malo manj srčkan pa je bil definitivno voznik avtobusa »Šampion Beograd«, ki se je odločil, da na nobenem izmed vsaj 20 minutnih zastojev ne bo ugasnil motorja; če stojiš za njim začne po 10 min smrdeti še v podmornici, kaj šele v (sicer zaprtem) kabrioletu. Groza, ampak smo pa še vseeno živi. Če naju je hotel slučajno neočitno usmrtiti, mu pač ni uspelo.
Budva; zelo lepo mesto in dobro vzdušje. Prvi kontakt je bil sicer mladenič v Slovenjgraškem kombiju, ki naju je pozdravil v križišču, saj je bil direktno za nama, je pa vsaj dokaz, da je slovencev na obali še vedno polno in da anti-slo propaganda na tistih ali katerikoli koncih že, grabi slovenske šibke točke. Itak je pa vse to brezveze, eni in drugi. Rvati (sploh) in Črnogorci potrebujejo Slovence za kšeft, naši prozorni in duševno prazni dopustniki pa vsako leto zganjajo enako dolgočasen in (precej) drag sindikalizem v že 30 let istih hotelih. Po večini resnično brez veze.
Po vseh kolobocijah na cestah sva izgubila ogromno časa in zato te dežele nisva uspela vsaj nekoliko pobliže spoznati, v smislu ljudi, kulinarike ipd, ampak sva, v krasni restavaciji nekoliko pred Boko Kotorsko, vsaj pila nikšičko pivo (bljak) in ugotavljala, da se ljudem ne da niti vljudno pogovarjati (natakar). Moj, več kot odličen in zanesljiv navigacijski sistem v analogni obliki z imenom in lepimi oblinami, je dognal, da zaliv sploh ni tako zelo velik in da bi s trajektom zgubila približno enako časa; japajade. Šla je cca 1 h vozakanja po najbrž najbolj nemogoči cesti v mojem življenju (vsaj do Kotorja), potem pa vseeno nekoliko bolje na drugo stran. No, zaliv sva videla, naslednjič, če že, pa na trajekt, brez kakršnega koli dvoma.
Jah, tale ČG je šla zelo hitro (in deževno) mimo, je pa pokrajina resnično zelo lepa, v spominu pa mi bosta, poleg hribov, ostala Skadarsko jezero in pa seveda Budva, kot zelo lepo obmorsko mesto. No, v nekoliko manj prijetnem pa še mračna Boka Kotorska, ki je, morda samo meni, delovala kar malce srhljivo, pa žal ne znam natančno razložiti zakaj.
Rvatska II. del. Gremo v Dubrovnik. Komaj čakam, da vidim to antično mesto. Nazadnje sem ga, ko sem imel cca 5 let. Istorija. Precej »zjebana« se privlečeva do Dubrovnika, no, cca 10 km prej in si najdeva resnično čudovit apartma v zelo lepem kompleksu privatnih hiš. Zakon. No, ampak potem sva zapadla v vljudnostno debato z lastnikom pri cca 40-ih in malo gore dole; bil je res smešen, ko me je jel spraševati, kako sva si upala v Srbijo in sploh Kosovo, ker se tam streljajo in so hude demonstracije; hahahahahahahahahaha, častim ti lipu ribu, samo tišina, hahahahaha. To me spominja na življenje v Londonu, ko me je kdo vprašal od kod sem in, ko sem odgovoril, je bilo v stilu »o, iz Slovaške, super«, no jaz pa nazaj, da sem iz Slovenije in da to pač ni isto, da je vmes u iber veliko km i bla, bla, bla. Oni pa le na easy »it’s the same shit, innit…« wtf?!? No, toliko o izobrazbi v UK, ex-yu republikah, seveda pa tudi pri nas nič boljše. Off topic, btw.
Naslednji dan v Dubrovnik, v sam center in star del mesta. Začelo se je z levo nogo, ko je deževalo kot pri norcih in je bilo že samo bazično pomikanje po Dubrovniku prava loterija. No, vseeno sva mokra kot cucka uspela najti pizzerijo ter si privoščila zajtrk/kosilo. In bila spet deležna pregovorno mučne rvaške postrežbe, kjer jim je očitno res vse muka, no, morda če pogruntajo da si pač Janezu. Pa smo tisto pizzo le spravili vkup in se nekoliko okrepčali. Lej ga zlomka, prenehalo je celo deževati in končno na ogled.
Ko takole stojiš na vrhu stega mesta, je zares impresivno in super. Kaj kmalu pa vse lahko konča, če so tla spolzka; na 10 m stopnic mi je trikrat tako svinjsko spodrsnilo, da sem se resnično komaj ujel; nočem niti vedeti, kako je videti, ko se to zgodi 70-letniku. V tretje gre rado in v steni je končal nič hudega sluteč canonov objektiv, ki ima sedaj na ohišju lep spomin v stilu »če bi se rvaškim turističnim delavcem dalo vsaj malo misliti in ne samo molzti denarja, bi morda kam na vidno mesto nabili tablo »Slippery when wet«ali pa morda vsaj »Wet’n'wild« Ko sva hodila po mestu je bilo, vključno z mano, bosih že ogromno ljudi. Hvala ti, Dubrovnik, tudi za prikaz, kaj je neurje na morju, saj česa takšnega še nisem videl. Bum, bam, tresk. Groza. No, ampak to je bil za spremembo bog in ne Rvati. Polhn kufer že po dveh urah in gremo naprej; če mi je bil v 32 letih resnično všeč ambient kakšnega rvaškega mesteca, pa je to zagotovo neznačilno rvaški Primošten, kamor smo nekoč zašli povsem slučajno. In je bilo res dobro. Vsaj folk je bil prijazen. In zasadim stopalo v pedalo za plin in gasss. Proti Primoštenu; ne bo hitro, bo pa. Na cestah pa spet obup; vsak tretji, ki je zagledal Lj tablice se je podal v boj in prehitevanje direkt v smrt. Jao, jao, in sedaj se zagotovo počutijo neprimerno bolje, »kad su sjebali slovenca, i da se zna ko je brži«. Lol, Rvatki, se opravičujem, da sem sploh prišel. Ni me bilo mega let in me naslednjih tera let na vašo obalo prav zagotovo ne bo več. V Srbiji je bilo (meni) precej tradicionalno brezveze, ampak tole vaše nastopaštvo, kamorkoli že stopiš, je pa malo 2off the way.
Off topic: Da, navijal sem za Turke. Z razlogom. In ste jih več kot zasluženo dobili po vaši vsaj tisočkrat preveč naduvani njuški. In to krepko. Boleče, kajne. Ali vas je pa morda spet zajebal sudja (ki je bil sicer pred tekmo vaša velika srečna zvezda, saj je po materi Rvatek, lol). V glavnem, tako arogantni naciji pač vse ne more iti ok, pa sem vam dal več kot 1000 km dolgo, nekaj dnevno priložnost, da se globalno o Rvaški, žal spet, prepričam v nasprotno.
Svetla izjema pa spet Primošten. Pa naj ostane vsaj v lepem spominu. Res je, da so mi kriteriji glede gostoljubnosti na koncu padli že krepko na nulo, ampak sva pa vseeno preživela tam vsaj lepih 24 ur. Nedelja je, gremo domov in v bistvu komaj čakam, da spet stopim na rodno grudo, definitivno razočaranje poti pa je bila prav Rvaška; vsak dan jim pustiš preko 100€ za nič, na vsakem koraku, obnašajo se pa kot da jim to najmanj dolguješ. Adijo Hrvaška, upam da se dolgo ne vidimo. Če upate enako tudi vi, potem je vsaj vse jasno.
Berlin, London, Provansa, Bohinj, Sicilija, JAR, New York, Teheran, Anchorage, Domonicana in še mnogo, mnogo ostalih prečudovitih in zanimivih destinacij… se vidimoJ
Pozdravčke iz prečudovite Slovenije